Občina Logatec leži v osrčju Notranjske in obsega planote in polja na jugozahodu Ljubljanske kotline. Meji na občine Ajdovščina, Idrija, Postojna, Cerknica,Vrhnika, Žiri (in delček Polhov Gradec).[1] Prve stalne naselbine na območju Logaške kotline so bile v obliki gradišč na Velikih Bukvah nad Gornjim Logatcem, Brstom nad Martinj Hribom in Strmico nad Zaplano in segajo v železno dobo.
Pomemben pečat so na Logaškem pustili Rimljani. Današnji Logatec je nastal s spajanjem manjših zaselkov v naselbinsko celoto, ki je ohranila svojevrstno bipolarno zasnovo, vidno še danes. Na območju Gornjega Logatca je domnevno stal vicus (majhno gručasto naselje), na območju Dolnjega pa rimska cestna postaja – mansio, na kraju današnje bencinske črpalke Petrol je potekala cesta. Pod cerkvijo sv. Družine na Čevicah so bili odkriti temelji stavbe z antičnimi najdbami, najbolj izpovedne sledi iz prvih štirih stoletij po Kr. so odkriti temelji in stojke na križišču cest Tržaške, Rovtarske in Tovarniške ulice. Na Brstu nad Martinj Hribom, pri Jakovici in na Lanišču nad Kalcami so se ohranili ostanki treh manjših rimskih utrdb z zidom iz sklopa claustra Alpium Iuliarum; slednja je v vsem sistemu alpskih zapor edina v tako velikem obsegu rekonstruirana struktura, obrambni zaporni zid pa je konserviran.
Lanišče(Vir: https://naprepihu.home.blog/2019/01/18/anticna-rimska-trdnjava-kastel/#jp-carousel-58)
Po letu 1040 so to ozemlje posedovali oglejski patriarhi. V prvi polovici 13. stoletja je Logatec dobil avstrijski vojvoda Friderik Bojeviti in ga pridružil spanheimskemu gospostvu, medtem ko je bilo ozemlje med Hlevišami in Praprotnim Brdom do leta 1803 v posesti loškega gospostva freisinške škofije. Najstarejša omemba Logatca v arhivskih virih je iz leta 1265, ko se navaja kot mejno ozemlje med oglejskim patriarhom in teritorijem koroškega vojvode.
Od srednjega veka je bilo upravno in cerkveno središče (vikariat v okviru vrhniške fare) v Gornjem Logatcu, ki je prvič upodobljen na risbi kartografa Giovannija Clobucchiaricha iz leta 1603.
Konec 15. in v začetku 16. stoletja se na območju med Godovičem, Rovtami, Smrečjem in Zaplano omenjajo številne fužine in rudniki, v katerih so kopali železovo rudo. Te rudnike pa so že konec 16. stoletja opustili, najverjetneje zaradi nerentabilnosti.
V 16. stoletju so na Logaško večkrat vdrli tudi Turki, leta 1559 so povsem izropali in požgali Jakovico in Laze. Sredi 16. stoletja sta bili v Logatcu tudi mitnica in poštna postaja iz Ljubljane v Trst in Gorico. Kraj je rastel in Valvasor ga v zadnji četrtini 17. stoletja že imenuje trg.
Gornji Logatec z gradom, sedanjo župnijsko in taborsko cerkvijo (Vir: Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, 1689, 11. knjiga, str. 345)
Ko je leta 1719 Trst postal svobodno pristanišče in glavno pristanišče avstrijske monarhije, je pomen Logatca še dodatno zrastel: ob cesti skozenj proti morju se je razbohotilo prevozništvo, t. i. furmanstvo. Promet se je s stare rimske ceste preko Hrušice preusmeril preko Planinskega polja in Postojne. Zato so poštno postajo iz Logatca prenesli v Planino.
Tudi takratni evropski vladarji so večkrat potovali skozi Logatec. V Milavčevi gostilni (podrta v dvajsetih letih prejšnjega stoletja) v Dolnjem Logatcu je pred prihodom Napoleona imel svoj glavni štab general Jean-Baptiste Bernadotte (1763–1844; od 1818 švedski kralj). Od tu je 29. marca 1797 izdal znameniti razglas prebivalcem Kranjske o zasedbi in novi upravi v francoskem, nemškem in slovenskem jeziku. V času Napoleonovih Ilirskih provinc (1809–1813) je Logatec za nekaj časa dobil svojo občino. Na tisti čas spominja lipov drevored ob Tržaški cesti iz Dolnjega Logatca (nekaj posameznih lip je ohranjenih tudi v Gornjem Logatcu, saj je prvotno potekal verjetno vse do Kalc) proti Vrhniki, eden najdaljših obcestnih drevoredov v Sloveniji; posadili naj bi ga v spomin na poroko med Napoleonom Bonapartom in Mario Louiso Habsburško.
Napoleonov drevored (Vir: https://mapio.net/pic/p-41754442/)
S prihodom južne železnice, ki je leta 1857 dosegla Trst, je prevozništvo začelo usihati. Je pa železnica v Logatcu sprožila razvoj lesno predelovalne industrije, saj je na Logaškem obilo lesa; nekaj let po otvoritvi proge je bilo v kraju kar devet žag. Železniška postaja Logatec je bila zgrajena 1897. Po novi cesti, zgrajeni preko Kalc in Godoviča v Idrijo, kjer je bil svetovno znan rudnik živega srebra (stara je tekla z Vrhnike preko Rovt) se je leta 1883 v Idrijo peljal avstrijski cesar in ogrski kralj Franc Jožef I. (1830–1916) in prespal v Ipavčevi hiši v Gornjem Logatcu.
Ipavčeva hiša v Gornjem Logatcu je v osnovi še iz 17. stoletja, na sklepnem kamnu portala je vklesana letnica 1807(Vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ipavec_House.jpg)
20. septembra 1875 so sedež okrajnega sodišča iz Planine prenesli v Logatec. Občina Logatec se tega spominja s praznovanjem svojega občinskega praznika. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje in vse do leta 1932 so bili v renesančnem gradu v Gornjem Logatcu – po 1716 v lasti plemiške rodovine Kobenzl (Cobenzl), potem Coroninijev ter od leta 1846 do konca druge svetovne vojne Windischgraetzov – državni uradi (prostori okrajnega glavarstva), po drugi svetovni vojni je bil dvorec nacionaliziran in uporabljen za namene vzgojnega zavoda za mlade. Za njim so na južni strani ostanki grajskega parka z drevjem in jasami. Sedaj je grad v zasebni lasti.
Gornji Logatec z gradom, župnijsko in taborsko cerkvijo danes (Vir: https://kraji.eu/slovenija/logatec/eng)
Leta 1876 je Logatec prizadel uničujoč požar. Oba dela naselja sta skoraj povsem pogorela, tako da so morali večino hiš zgraditi na novo ali jih temeljito obnoviti. V kraj pa so se zaradi trgovine z lesom začeli priseljevati številni tujci, predvsem Furlani, ki so tu pustili pomemben pečat (npr. de Gleria, Tollazzi, Puppis). Konec 19. stoletja je Logatec dobil vodovodno napeljavo, opremili so ga z litoželeznimi pitniki in vodnjakom ter nasploh je dobil bolj urban izgled; naredili so tudi mlekarno, ki je bila zelo obiskana.
Tollazzijev vodnjak na Čevicah (Vir: https://kraji.eu/slovenija/logatec/eng)
Litoželezni vodnjak z nimfo na Čevicah (Vir: https://kraji.eu/slovenija/logatec/eng)
V začetku 20. stoletja je začel na pomenu pridobivati Dolnji Logatec, ki je leta 1910 dobil tudi svojo župnijo, a že kmalu je sledila prva svetovna vojna. Za potrebe vojske je bil med letoma 1916–1917 pod Naklom zgrajen 180 metrov dolg tunel. Domnevno so ga gradili tudi vojni ujetniki, ki so gradili železniško progo Logatec-Godovič. Gre za izjemen spomenik iz obdobja prve svetovne vojne, povezan s spopadi v Posočju, ki odseva strateške poteze globoko v zaledju frontne linije, povezane z napori za oskrbovanje bojišča. Med 2. svetovno vojno je služil kot zaklonišče. Konec leta 2017 so stekla pripravljalna dela za njegovo sanacijo, ki je v zaključni fazi.
Tunel pod Naklom
Po rapalski pogodbi (1920; udejanjena 1922 s kraljevim ukazom) med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo se je logaški okraj znašel ob novi državni meji med obema: severozahodna meja današnje občine je postala državna. Vojaško vodstvo Kraljevine Jugoslavije je zahodno državno mejo v tridesetih letih utrdilo s sklopom utrdb, poimenovanih po generalu in politiku Leonu Rupniku (Rupnikova linija). Betonske, ponekod podzemne utrdbe so na Logaškem tekle od Lavrovca, Vrha Sv. Treh Kraljev in Hlevnega Vrha do Hotedršice.
Leta 1923 so v Dolnjem Logatcu zgradili Sokolski dom (v delu stavbe danes Knjižnica Logatec), ki mu je kmalu (1929) sledil še modernistično zasnovani Sokolski dom v Gornjem Logatcu (danes Kulturni dom Tabor). V tem času je postal politično aktiven Logatčan dr. Andrej Gosar (1887–1970), pravnik in pomemben tvorec krščanske socialne misli na Slovenskem, ki je 1925 postal tudi narodni poslanec v jugoslovanski skupščini.
Čas med obema vojnama je na Logaškem tudi sicer bil ploden. Leta 1928 je bila po načrtu Cirila Oblaka (brat tedanjega župana Gabrijela Oblaka, 1895–1961) pod mentorstvom arhitekta Jožeta Plečnika predelana kapelica sv. Jožefa v spominsko kapelo prve svetovne vojne, v kraju je deloval akademski kipar Stane Dremelj, v Hotedršici pa je sredi tridesetih let Plečnik uredil trg pred župnijsko cerkvijo.
Sokolski dom v Dolnjem Logatcu (Vir: https://www.kamra.si/it/collezioni-digitali/item/dolnji-logatec.html)
Kulturni dom v Gornjem Logatcu (Vir: https://kraji.eu/slovenija/logatec/eng)
Spominska kapela žrtvam prve svetovne vojne (Vir: https://kraji.eu/slovenija/logatec/eng)
Doprsni bronasti kip dr. Andreju Gosarju v Dolnjem Logatcu (Vir: https://kraji.eu/slovenija/logatec/eng)
Po italijanski okupaciji 1941 je bil logaški okraj vključen v Ljubljansko pokrajino. Po koncu druge svetove vojne je bila v petdesetih letih ustanovljena občina Logatec, začel se je razvoj industrije, predvsem lesnopredelovalne (1953 ust. Kombinat lesne industrije, KLI Logatec). Leta 1957 je inženir Stanko Bloudek projektiral eno od dveh smučarskih skakalnic na Sekirici, od leta 1958 Dolnji Logatec krasi tudi monumentalen spomenik padlim in ubitim domačinom med 2. svetovno vojno, delo akademskega kiparja Stojana Batiča in arhitekta Antona Bitenca. Ponoven zagon je kraj dobil v prvi polovici sedemdesetih let, ko je bila delitev na Gornji in Dolnji Logatec tudi formalno ukinjena, in po osamosvojitvi (1991). Ločeno od naselja je začela nastajati industrijsko-obrtna cona.
Takrat je zlasti okolica župnijske cerkve v Dolnjem Logatcu z ureditvijo trga (arh. Franc Kvaternik) in postavitvijo javnih spomenikov (dva delo akademske kiparke Alenke Vidrgar in spomenik zamolčanim žrtvam) začela dobivati privlačen izgled. V začetku 21. stoletja je začela rasti druga industrijsko-obrtna cona. Število prebivalcev vse od konca druge svetove vojne narašča.
Leta 2006 Logatec postane mesto. Trg pred župnijsko cerkvijo v Dolnjem Logatcu od takrat krasi znamenje z bronastim kipom zavetnika, delo akademskega kiparja Jiřija Bezlaja.
Trg sv. Nikolaja v Logatcu (Vir: https://kraji.eu/slovenija/logatec/eng)
Simona Kermavnar